Rozine
Zgodovina
Najdbe iz leta 2000 pred našim štetjem pričajo, da rozine izvirajo z območja Sredozemlja. Raziskovalci predvidevajo, da so jih ljudje odkrili po naključju – ko se je grozdje posušilo na trtah.
Stari Armenci so bili med prvimi, ki so grozdje kultivirali in začeli pridelovati tudi rozine, ki so jih potem prodajali v bližnjem Starem Rimu in Grčiji. Drugod po Evropi se je uporaba rozin razširile šele v 11. stoletju, in sicer zaradi križarjev, ki so jih spoznali na svojih poteh po sredozemskih državah. Ker se je povpraševanje povečalo in ker so se transportni pogoji izboljšali, so bile kmalu na voljo tudi v večjem delu Severne Evrope.
ZDA so v 19. stoletju začele pridobivati ugled pomembne pridelovalke rozin.
Uporaba
V naši kulturi so rozine prav gotovo eno od najbolj pogosto uporabljenih vrst suhega sadja. Dodajamo jih nadevom za potice in drugemu pecivu, izdelkom iz listnatega testa, mafinom itd. Najdemo jih v različnih mešanicah z oreščki, v kosmičih za zajtrk, čokoladah in še bi lahko naštevali.
Primerne so tudi v kombinaciji z zelenjavo in mesom, saj jedem dajo sladkobo in sočnost.
Pred uporabo pri peki se jih pogosto namoči v mešanico ruma in vode, limonin sok ali pa kar navadno vodo.
Pridelovanje
Rozine so tradicionalno sušene na soncu, lahko pa tudi v senci ali mehansko. Od načina sušenja je odvisna tudi končna barva. Vrste se razlikujejo glede na grozdje, ki se pri tem uporabi. Pri nas so najbolj poznane sorte Sultane (drobne rjave rozine brez pešk), zlate rozine (zlatorjave barve, z dodanim žveplovim dioksidom) in Thompson (večje temne rozine).
Ker je lupina grozdja močna in ustvarjena za zaščito jagod pred izgubo vode, jo obdelajo že pred sušenjem, da iztisnejo čim večji delež tekočine. Po sušenju jih sperejo, po potrebi še osušijo in dodajo manjšo količino rastlinskega olja proti sprijemanju.
Zanimivost
V povprečju je potrebno 4 tone grozdja za eno tono rozin.
Polovico vseh rozin na svetu pridelajo v Kaliforniji, ZDA.
